Povsem normalno je, da si starši želijo svojemu otroku vse najboljše in da bi bil uspešen. Vendar je tukaj ena past, saj morate upoštevati nekaj, iz otrokovega zornega kota, zelo pomembnih stvari. Malo verjetno je, da imate povsem enake predstave, kaj je potrebno za uspeh. Ni rečeno, da si želi in ima sposobnosti prav za tisto, kar ste se vi odločili, da mora postati. Sploh pa ni nujno, da bodo vse deklice zdravnice ali sodnice in vsi fantje piloti ali odvetniki. Morate ga spodbujati in tudi usmerjati, a še vedno je otrok tisti, ki bo moral živeti to življenje in zato ima tudi pravico sodelovati pri izbiri.

Pri delu ga spodbujajte, pomagajte mu, vendar ne delajte in ne odločajte namesto njega. Mogoče je nepotrebno siliti otroka, da mora imeti same odlične ocene. Pomislite na to, da bodoči podjetniki ne rabijo nujno odličnih ocen iz zgodovine in književnosti. Bodoči glasbeniki ne bodo nič boljši, če bodo imeli kemijo odlično in športniki imajo raje fizični trening kot fiziko. 

Kadar otrok dobi odlično oceno, se veselite z njim, prav tako pa mu stojte ob strani, ko ne bo uspešen. Povejte mu, da ena slaba ocena še ni konec sveta in bo v življenju še veliko pomembnih stvari, kjer se bo lahko izkazal. Povejte mu, da ga imate radi in ga zaradi ene slabe ocene ne obsojate. In na koncu mu povejte še, da je najpomembnejše, da bo v življenju SREČEN pa tudi, če ne bo zdravnica ali inženir.

Za vse novodobne starše

Nihče nas ni nikoli objel in stisnil k sebi, pa rekel rad te imam - to je bilo samo za mehkužce.

Preživeli smo in rojeni smo "regularno", čeprav so naše mame, ko jih je bolela glava, pile aspirin, jedle hrano iz konzerv, kadile in delale do zadnjega dne nosečnosti ter nikoli niso bile testirane za diabetes.
V tem času opozorila v stilu "čuvati daleč od dosega otrok" na stekleničkah z zdravili, vratih in omarah niso niti obstajala.
Mi, ko smo imeli 7-8 let nismo nosili pampers plenic. Lulali smo v posteljo!
Kot otroci, smo se vozili v avtomobilih brez varnostnih pasov in zračnih blazin in ni nam bilo treba nositi čelade na glavi za vožnjo s kolesom ali kotalkah.                                                                              

Pili smo vodo iz cevi za zalivanje vrta, a ne iz steklenic kupljenih v velikih trgovskih verigah. Delili smo Cockto in Colo z našimi prijatelji in nihče zaradi tega ni umrl. 
Jedli smo mlečne sladolede, beli kruh in pravo maslo, pili sokove ki so tudi tedaj bili polni sladkorja, a nismo bili debeli zato, ker smo se STALNO IGRALI ZUNAJ, NA SVEŽEM ZRAKU!
Zjutraj smo odhajali od doma in se po cel dan igrali skrivalnice, tatove in žandarje, kavboje in indijance, Nemce in partizane in vse ostalo, kar si lahko domisli samo otroška domišljija. In vse to do poznih večernih ur, ko so se prižgale luči javne razsvetljave, ki pa jih tako ali tako ni bilo prav veliko.
Pogosto, nas nihče ni mogel najti po cel dan, pa je zaušnica bila del vzgoje in nihče ni pomislil na zlorabe v družini .In nikoli ni bilo problemov... 
Včasih smo po cele dneve preživeli pri spuščanju z vozičkom po klancu pozabljajoč, da nimamo zavor. Po nekaj padcih, zlomljenih prstih in modricah smo se naučili, kako rešiti takšne probleme.
Mi nismo imeli imaginarnih prijateljev niti probleme s koncentracijo v šoli. 
Nam niso dajali tablete proti hiperaktivnosti. Mi nismo bili kar naprej pri šolskem psihologu in specialnem pedagogu, pa smo vendarle končali nekakšne šole.
Nam niso prodajali droge na šolskem dvorišču...
Mi nismo imeli Playstation, Nintendo, X-box, nikakršne video igrice, nismo imeli 99 kanalov na televiziji (samo dva in to drugi šele pozno popoldne), nismo imeli video rekorderje, surround sound, mobilne telefone, računalnike, internet, chat rooms.......

MI SMO IMELI PRIJATELJE ! IN MI SMO SE ZNALI DRUŽITI BREZ ŽEPNINE! 

Padali smo z drevja, se porezali s steklom, zlomili kakšen zob, nogo ali roko, naši starši pa zaradi tega nikoli niso šli na sodišče.
Igrali smo se s lokom in puščico, gradili trdnjave iz snega, metali petarde za novo leto, prebrali gore stripov in kavbojskih romanov in vse to smo preživeli brez posledic!
Vozili smo se s kolesom ali pa tekli do prijateljeve hiše, zvonili na vrata ali pa enostavno vstopili v njihov dom, da se družimo in da smo skupaj! Kadar smo imeli zaplete z zakonom, naši starši niso plačevali kavcije, da so nas izvlekli. Dejansko so bili strožji kot pa sam zakon!
Zadnjih 50 let so bila najplodnejša leta v zgodovini človeštva.
Naše generacije so dale najboljše iznajditelje in učenjake do danes.

Imeli smo svobodo, pravico do napak, uspehe in odgovornost.
In naučili smo se živeti s tem !

Največja vrednota, ki so nam jo posredovali starši in sistem je bila svoboda in prosti čas. Pustite tudi vi otrokom dihati. Res ni potrebno, da imajo in organizirano vsako minuto dneva z dejavnostmi s strokovnim vodstvom. Pa ljudje božji, saj ste zmešani. Otroci bodo odlično preživeli tudi sami. Veliko bolje bo, če se boste maksimalno trudili, da ne boste delali iz njih ovc. Pustite jim, da kaj naredijo po svoje, mogoče vse ne bo najbolje, a na dolgi rok bodo postali samostojni, iznajdljivi in odgovorni.

Morda bi bilo dobro, da bi to sporočilo prebrali tudi vaši otroci, da bi videli kako so odraščali njihovi starši.

Malo staršev ve in razume, kaj je njihova vloga v športnem življenju njihovega otroka. Postanite takšni starši, kakršne vaši otroci resnično potrebujejo! Sporočilo odgovornega starševstva je, da s pozitivno usmerjenim pristopom pomagate otroku, da odraste v čustveno inteligentno, močno, samozavestno, sočutno, zdravo in srečno osebo. To je vaše poslanstvo, vaša odgovornost. Otrok je bitje, ki potrebuje vaše vodenje, oporo, pomoč in predvsem dobro postavljene meje. Otrok brez meja je otrok brez zaščite, varnosti in podpore in tudi ljubezni.

Pomagajte mu najti šport, kjer se bo dobro počutil in bo uspešen. Jasno mu povejte, da ne pričakujete od njega vrhunskih rezultatov ampak da bo z veseljem hodil na treninge. Skupaj z odgovornimi v klubu izbirajte tekmovanja, kjer bo uspešen in ne preveč izpostavljen, če v tem ne uživa.

Spremljajte njegov razvoj in opazujte, kaj otrok pričakuje od vas. Če si želi, da greste z njim na tekmovanje, to storite, a bodite le gledalec in navijač, nikakor ne trener. Tudi na trening pojdite le na njegovo izrecno željo, spet pa velja, da bodite le gledalec. Poleg tega, da je moteče za otroka, če mu dajete strokovne nasvete, motite tudi trenerja in cel proces treninga. Saj tudi v šoli ne morete prisostvovati pouku.

Ne zahtevajte od njega rezultatov, ki jih bo težko dosegel, raje se veselite vsakega njegovega uspeha. V začetni fazi treniranja velja tako kot za rekreativne športnike, naj se ne primerjajo z vrhunskimi športniki ampak sami s seboj. Se pravi, da mora napredovati v svojih sposobnostih, kar lahko s pametnim treningom doseže vsak. In to je osnovni namen športa za vsakogar. Vrhunski rezultati so pač privilegij redkih in še tu je splet srečnih okoliščin.

Osnovno vodilo vseh, ki sodelujejo v procesu športa mladih mora biti tako voden proces treningov, da bodo ohranili lep spomin na šport in da bodo imeli od časa, ki so ga prebili v športu koristi. To pa bo, če so postali s športom bolj zdrave, močne, samozavestne osebnosti, ki bodo športniki z dušo in telesom. Taki odrasli bodo ostali v športu kot zdravi, aktivni ljudje in bodo sodelovali v športu tudi kot klubski funkcionarji, trenerji ali samo simpatizerji.

In če vemo, kakšne koristi za zdravje predstavlja športno aktivno življenje, je bil vložek v šport vašega otroka upravičen.

Danes je velika ponudba dejavnosti za otroke in starši so pred zahtevno odločitvijo, kam vpisati svojega otroka. Običajno je ena od tega tudi šport.  Normalno je, da najprej pogledajo za športi, ki so jim pri srcu ali so jih tudi sami trenirali. Potem je pomemben organizacijski vidik, kako bo otrok hodil na treninge, kam ga bo treba voziti itd.

Šele na koncu se spomnijo kaj bodo otroci od določenega športa dobili in koliko časa ga bodo lahko trenirali. To je pa močan argument za trening atletike. Posebej v manjših krajih, ki nimajo svoje srednje šole, večina ekipnih športov usahne s koncem osnovne šole, če ne že prej, saj se skoraj vsi ubadajo s premajhnim številom vadečih. Zaradi razpotegnjenih urnikov in drugih šolskih obveznosti, je skoraj nemogoče imeti redne skupne treninge, kar je za ekipo nujno.

Tako potem srednješolci praviloma opustijo resne gibalne dejavnosti in vsi vemo, kakšne so dolgoročne posledice. Dekleta si potem hitreje najdejo neko rekreativno dejavnost, fantje pa kasneje, dostikrat tudi prekasno. Spet je zelo težko najti organizirano rekreacijo za športe z žogo, da ne govorimo o tehnično zahtevnih dejavnostih. Najbolj uporabni iz tega stališča so tek in razne vadbe moči.

Kdor pa začne v mladosti trenirati atletiko, ima precej bolj enostavno pot. Že na začetku trenira v okviru svojih želja in sposobnosti in tudi prisotnost na vsakem treningu ni nujna. Ko otroci rastejo, se začne kazati, kam s svojimi sposobnostmi spadajo in se temu primerno usmerjajo. Kdor pač ne bo tekmoval na vrhunskem nivoju, se lahko brez posebnega stresa pridruži lahkotnejši skupini, kjer bo z veseljem tekel in se za popestritev treningov udeležil kakšnega množičnega rekreativnega teka. To počne veliko število navdušenih odraslih tekačev s tem, da so oni prišli do tega spoznanja precej kasneje. Po tej poti pa to dosežejo bistveno prej in veliko verjetneje bodo ves čas aktivni.

Trening atletike mladim da veliko gibalnih sposobnosti, ki so nujne v vseh športnih, tek pa je s fiziološkega in zdravstvenega vidika najbolj koristna vrsta vadbe. Poleg tega je vzdržljivostni tek odličen trening volje, vztrajnosti in trdoživosti, ki jo človek potrebuje vsak dan.

En starš vpraša drugega: 'Zakaj zapraviš toliko časa in denarja za treninge in tekmovanja za svojega otroka?'

V odgovor dobi sledeče: 'Moram ti nekaj priznati - ne plačujem zato, da bi moj otrok postal športnik."
Prvi starš zopet: 'Zakaj torej plačuješ, če ne zato, da bi tvoj otrok postal športnik?'
Drugi starš pa odvrne: 'Plačam za trenutke, ko je moj otrok tako utrujen, da si želi odnehati, a vendar ne odneha". Plačam za priložnost, da moj otrok razvije doživljenjska prijateljstva. Plačam za priložnost, ki jo ima otrok, da se od dobrih trenerjev nauči ne le tehnike, vendar tudi življenjskih lekcij. Plačam, da se moj otrok nauči discipline. Plačam, da se nauči sprostiti med socialnimi interakcijami, da bo ponosen, pomagal ostalim, da bo vljuden in spoštljiv član ekipe. Plačam, da se nauči živeti z razočaranji, ko mu nekaj ne uspe ali ne zmaga, ko naredi napako pri stvari, ki jo je že tisočkrat vadil, zato da se vrne z dvignjeno glavo in vadi še naprej. Plačam, da se nauči dosegati cilje. Plačam, da se moj otrok nauči, da uspeh ne pride čez noč, temveč je plod neštetih ur truda; da je učenje dolgotrajen proces. Plačam, da je moj otrok na igrišču, namesto da zahaja v težave z napačno družbo....lahko bi nadaljeval v neskončnost, a na kratko ti odgovorim takole, ne plačam zato, da moj otrok trenira, plačam za priložnosti, ki mu jih šport ponudi, da se razvije kot oseba in ima od tega koristi do konca svojega življenja, da pomaga ostalim in spoštuje njihovo individualnost.

Resnično verjamem, da je to izjemna investicija.
To je moja zapuščina zanj in za družbo."