Pred desetimi leti sem kavč zamenjal za tekaške copate in začel teči. Cestnim sem čez kakšno leto dodal še trail copate in to kombinacijo furam še danes dalje. In tako sem se proti koncu lanskega leta opogumljen z osebnima rekordoma na maratonu v Ljubljani in polmaratonu v Palmanovi, prijavil na Istria 100 by UTMB, na mojo prvo 100-ko.  Proga najprej naredi krog po hribih nad Buzetom in potem prečka Istro od Buzeta do Umaga. Celotna dolžina znaša 111 km, višincev pa je za cca. 4000 m.

Zakaj Istra? Ker je blizu in lahko progo testno pretečem, ker je nekoliko bolj »skromna« z višinici, pa tudi sama konfiguracija terena je kar ugodna za tekače- najprej je tehnično najbolj zahteven krog okoli Buzeta po hribih Čičarije v dolžini 42 km (cca. 1800 višincev), potem sledi 36 km gor-dol s štirimi vzponi/spusti do 400 m (skupaj cca. 1400 m+) in na koncu še zadnjih 37 km in cca 800 višincev,  z začetnim strmim vzponom na Oprtalj in potem večinoma z rahlim spustom do Umaga.

Ja, v teoriji je enostavno, kako pa bo v praksi? Že kmalu po prijavi se pojavijo prvi dvomi in sam pri sebi si govorim, da verjetno v trenutku prijave nisem bil ravno priseben. Ampak kar je je, potrebno bo zadevo odelat oziroma odteč. Saj imam nekaj zaključenih trailov dolžine do 60 km, samo do 111 km je skoraj še enkrat toliko… Začnem s pripravami, prav dosti jih ni bilo, resnih le zadnja meseca, ko tudi v treh etapah pretečem celotno progo in si rečem, to je to, v treh kosih je šlo, bo šlo tudi v enem, pa čeprav malo bolj počasi. Želel sem si čas do 22 ur, predvsem pa, da progo pretečem, da to ne bo moj prvi DNF…

In tako nastopi dan D- sobota 6.4.2024. Noč praktično prebedim in že glava melje, da bosta to dve neprespani noči… Z Natašo se pripeljeva v Buzet, kjer je mrzlo in vlažno, veš pa, da se obeta vroč sončen dan in takoj dilema kako se obleč. Gledaš malo ostale, kar te še bolj zmede, eni zaviti, drugi skoraj goli… Nekaj namečem nase, preverim opremo, hitro ogrevanje in že z ostalimi 431 »norci« odštevam zadnje sekunde do štarta, ki je točno ob 7:00. Štart, pa takoj melješ, ne začni hitro, teči po desni, da Nataša naredi fotko, pazi na ostale, in po 100 m procesor v glavi ne zmore več, se spotaknem ob robnik, zakotalim po tleh, se hitro poberem, pogledam okrvavljen prst, čutim bolečino v komolcu in kolenu, niti na misel mi ne pride, da bi rane pogledal, le z vso hitrostjo čimprej zapustim mesto »sramote«. Ja skoraj bi se moj podvig končal po 100m in ne 100 km. Na srečo bolečine hitro minejo, spet sem fokusiran na tek in sledim že prej skovanemu bojnemu načrtu- ravnine in lažje vzpone pretečem, težje vzpone prehodim, spuste pa tečem, dokler noge to zdržijo. Lepo napredujem do prve okrepčevalnice na 15 km (750m+). Potem pa še preden jo zapustim- kriza! Kar naenkrat mi telo drgeta, nimam več moči… Kaj je zdaj to? Pa ne bom zdaj odnehal, grem dalje, ampak upočasnim tempo in hodim v upanju, da pridem k sebi. Počasi prihajam k sebi (zaradi krize sicer izgubim 40 mest), opravim z obema najvišjima vzponoma (Gomila in Žbevnica) in spet pri močeh opravim še tehnično zahteven in dolg spust do Buzeta, kjer prispem v planiranem času. Tam me pričaka Nataša, me ohrabri z besedami, da zgledam prav svež (in tako se tudi počutim), me poservisira kot formulo v pit- stopu, sam navlečem nase »vročinski komplet« in grem dalje na naslednjo etapo do Livad. 4 vzponi v poletni vročini, v hrib gre odlično, v dolino žal ne morem več laufat, saj sem očitno noge skuril pri spustu v Buzet. Nekaterim gre še slabše, eni se vračajo, drugi čakajo na prevoz v kombijih organizatorja, pogumni vztrajamo. V Livade pridem 3 min po predvidenem času, spet odličen pit- stop ob pomoči Nataše in v temi in spet topleje oblečen napadem zadnji resen vzpon na Oprtalj. Tam pa čudna zgodba, celoten vzpon (cca 45 min) nobene lučke ne pred mano, ne za mano. Kam so vsi izginili? Povsem možno, da kdo mal goljufa po Parenzani, ki je lažja, si rečem, in se s tem ne obremenjujem. Važno, da ne srečam kakšnega divjega štirinožnega kosmatinca po poti. Po Oprtalju sledi dolg in položen spust, tako da lahko spet tečem tudi v dolino, potem še malo po gozdu »bogu izanogu« in že je tu Grožnjan. Še mali maraton do cilja, pretežno lep spust, glava dela, noge v odličnem stanju, ja cilj je blizu. In po 1h in 26 min sem na zadnji okrepčevalnici v Bujah. Hiter postanek, nase navlečen še vetrovko, res je že mrzlo in predvsem vlažno in gas, gremo še 13,7 km… Še najbolj dolgočasen del, samo ravnina, kakšen blatni odsek, misli kljub temu čedalje bežijo v cilj. Že malo preveč, koncentracija pade in bum, po 100 km si zvijem gleženj. Pa ne ravno zdaj, tik pred ciljem… Na srečo ni prehudo, nadaljujem s hitrim tempom, prehitevam ostale (kot kasneje ugotovim predvsem tiste na 100 milj), eni so res že tako zmahani, tako da ob vsakem koraku zastokajo. Jaz pa s hitro hojo šibam dalje, glava popolnoma bistra, noge pa kot, da bi šele začele, neverjetno kaj zmore naše telo in um. In še 5 km, pokličem Natašo, da naj se odpravi proti cilju, da bo lahko ovekovečila moj prihod. Kilometri padajo, končno sem na robu Umaga, zdaj pa samo še kolesarska steza, riva,… Dajmo, gremo, noge držijo, spet tečem, ne odštevam več km, odštevam metre, 3, 2, 1, dvignem roke in ob 3:23 zjutraj, po 20 h 23 min in 16 s prečkam cilj moje prve 100-ke. Poljub Nataše, evforija, navdušenje, adrenalin, res neverjetni občutki… Volje pa še toliko, da si mislim, uf škoda, da nisem šel na 100 milj (ampak v tistem trenutku nisem ravno trezno razmišljal).

Bila je to moja prva stotka, posledično sem se jo zagotovo lotil s pretiranim spoštovanjem, tekel sem z glavo, na okrepčevalnicah sem si vzel ogromno časa. Tudi glede obutve sem očitno zadel dobitno kombinacijo, saj nisem dobil niti enega samega žulja ali drugih tegob kot tudi ne krčev. Rezultat vsega tega je, da sem trail pretekel brez težav in precej lažje od pričakovanj (če odmislim padec in krizo na 15 km), skoraj preveč enostavno je bilo. Temu sicer nasprotujejo vsi parametri na uri, ki so šele po 2 dneh počasi prišli v bolj normalno območje. Po dobri regeneraciji in predvsem spanju, pa zdaj že začenjam z lažjim kolesarjenjem in teki.

Trail je bil odlično organiziran, z velikim številom prostovoljcev tudi iz Slovenije, markacije proge pa so bile najboljše, kar sem jih kdaj videl!

Vsekakor je bila to edinstvena izkušnja in zagotovo ne zadnja.

 V nedeljo so se naše punce udeležile maratona na Dunaju.

Na štartu je bilo super vzdušje z množico ljudi. Na progi je bilo ves čas veliko tekačev in navijačev, zato je bilo vsak km lažje premagati. In na koncu je uspelo vsem puncam uspešno preteči MARATON, vsaka v svojem tempu.

Se že veselimo naslednjih tekaških projektov.

Ime društva ŠD tek je lek je donelo tudi na Madžarskem v mestecu Szentendre, le streljaj severno od Budimpešte, kjer sem se prvo nedeljo v juniju udeležil traila na 54 km v okviru Salomon ultra trail Hungary. Čeprav sem bil prvotno prijavljen že za izvedbo leta 2020, sem noge lahko pretegnil šele v tretjem poskusu, saj je bil trail v letih 2020 in 2021 zaradi covida odpovedan. 

Bolj kot sam profil proge, saj Madžarska je vendar »sama ravnina«, so me skrbele napovedane visoke temperature okoli 30C in sopara. Žal so napovedi držale, svoje je prispeval še pozen štart ob 9h in kmalu smo bili bolj kot tekačem podobni plavalcem, ki so pravkar prilezli iz vode. Na srečo je trasa do Višegrada in nazaj pretežno speljana po gozdu, kar je ublažilo pripeko. Sam profil proge pa daleč od ravninskega, stalno gor-dol po 200 – 400 višincev, ki se jih je na koncu nabralo za 1.900+ m, zadnja dva vzpona pa tako strma, da marsikateri tekač stopi na stran in počije za par minut… Ob zadnjem spustu sem še zgrešil progo in za nagrado pretekel še kar nekaj dodatnih višincev in dodatnih 10 minut. Res ravninskih (in tudi najgrših ) je le zadnjih 6km, ko tečeš po odprtem v pripeki ob in po cesti in le čakaš kdaj bo konec, ki ti ga ob samem zaključku z navijanjem polepšajo navijači in sprehajalci ob progi. Tekel sem sicer več kot uro počasneje od pričakovanj, na koncu pa sem bil s prečkanjem ciljne črte po 54 km kljub temu zadovoljen. Že po par začetnih kilometrih sem namreč začutil, da noge niso prave, prikradla se je tudi že kakšna misel o odstopu, ampak nisem prevozil 600 km, da bi trail neslavno predčasno končal…

Trail je dobro organiziran, okrepčevalnice redke, ampak dobro založene, osebje pa ti na vse načine skuša pomagat in s sporazumevanjem v angleščini ni nobenih težav. Na vsaki okrepčevalnici je bila tudi ekipa, katere edina naloga je bila hlajenje tekačev z vodo, ki so ti jo na lastno željo zlili za vrat in po glavi. V cilju osvežitev, soliden obrok, tuši, masaže,… Edino označitev trase je nekoliko slabša, kakšna talna ali viseča zastavica več, bi bila dobrodošla.

Vsekakor zanimiv in nekoliko nenavaden trail, saj tečeš po zelo nizki nadmorski višini (med 100 in 550 m) in če tek združiš še z nekajdnevnim obiskom Budimpešte, je to pot, ki jo je vredno opraviti.

Zelo uspešno smo spravili pod streho prvi tekaški dan po vseh zapletih s korono in omejitvami.  Na začetku je kazalo bolj slabo a smo z vztrajnostjo prepričali dovolj naših tekačev, da je bilo vzdušje pravo in še vreme nas je služilo. Razen, da smo bili malo blatni, so bili pogoji super, dež je začel pa pri pijači v Grajskem parku Vitez, ki nas je tudi tokrat z veseljem gostil. 

Bilo je super in takoj smo sklenili, da pred poletjem še ponovimo. Končni rezultat je bil tak, da smo vsi pretekli precej več in z boljšo voljo, kot bi to naredil vsak sam. seveda smo imeli tudi okrepčevalnico in našo Barbaro, ki poskrbi, da je vse tako, kot mora bili.

Prireditev sofinancira Občina Logatec

Samo nekaj dni prej sem se odločil, da letos nastopim na teku Wings for Life.
Sledila je prijava, fotra na kolo za spremstvo in po potrebi mama in Miro v avtu.

Tek sem začel v vasi Grčarevec in tekel do industrijske cone Logatec kjer sem naredil nekaj krogov. Vse skozi me je oviral nasprotni veter. Zelo prav mi je prišel spust do Vrhnike kjer sem se lahko nekoliko odpočil. Do Bistre in Borovnice se je veter nekoliko umiril in tek je bil kljub že pretečenim 30km še vedno prijeten. Težave so se začele pojavljati malo kasneje med Borovnico in Podpečjo. Ponovno močan nasprotni veter, cesta gor-dol in izčrpanost sta načenjala mojo voljo in tempo teka. Krizo sem imel vse do vasi Jezero kjer so mi tempo in voljo dvignili prijatelji. Pri Jezeru se mi je začelo približevati tudi virtualno vozilo-metla.
Voljo in tempo sta mi povrnila klubska prijatelja Ul in Jure. kljub neznosnim bolečinam in krčem sem premagal svojo prvo maratonsko razdaljo in svoj tek nadaljeval skozi Ig v smeri proti Škofljici kjer me je končno ujel virtualni avto-metla. Po pretečenih skoraj 50km nisem bil sposoben niti stati na nogah. Povsem izmučen vendar srečen da je bilo neumnosti konec.

Brez kakršnih koli ustreznih priprav na tek sem na koncu uspel napraskati 48.79km. Tekma s samim seboj je zahtevnejša, kot sem si predstavljal.

Zahvalil bi se vsem, da ste mi sploh v zadnjih kilometrih stali ob strani in me spodbujali.
Obljubim, da take neumnosti še nekaj časa ne bom ponovil.

Jakob Medved

Naš Ljubljanski maraton

Pa smo opravili z glavno in največjo tekmo leta za vse naše tekače. Večina je danes super zadovoljna, vedno se pa komu tudi ponesreči ali pa le sam ni zadovoljen, ker ni tekel tako hitro, kot si je na treningih predstavljal, da bo to za njega mala malica. Tekli smo skoraj vsi, tisti pa, ki se niso uspeli zadovoljivo pripraviti, so pa prišli spodbujati tiste, ki so tekli.  

V soboto so mladi tekli na šolskih tekih, kar je štelo tudi za državno prvenstvo šol v cestnem teku. Vsi so se po najboljših močeh trudili čim hitreje prikotaliti do cilja. Najbolje je to opravil Jakob Medved, ki je v izredno lepem in hitrem teku prišel v cilj kot tretji med srednješolci.

V nedeljo je šlo pa zares. Že zgodaj zjutraj smo se začeli zbirati v naši bazi na kavi in vzdušje je bilo odlično. Tudi naše maratonke so se odlično držale ali so pa znale dobro skrivati strah. Prvi vrhunec dneva za nas je bil tek na 10km, kjer je Jakob tekel državni rekord za mlajše mladince. Vendar ni bilo časa za proslavljanje, saj je bilo treba narediti nekaj skupinskih fotografij in počasi je bilo treba iti na start. Naši maratonci, ki so tekli za državno prvenstvo, so bili v prvi vrsti s povabljenimi tekači, kar je še posebno doživetje. Potem se je pa začela borba s samim seboj in naši maratonci so se držali odlično. Najprej so na 21km zelo dobro tekli Branko, Radovan in Rudi, ki so še ušli najbolj neprijetnim temperaturam. Maratonci pa so se potili po okolici Ljubljane. Po treh urah smo jih pa dočakali. Najprej je od naših pritekel v cilj Simon Istenič, ki je izkušen maratonec in je s progo tudi opravil tako. Malo čakanja in navijanja za kolono, ki je tekla v cilj in potem Stane Panjan, takoj za njim pa Karmen Petrovčič Potočnik, ki je odlično opravila s svojim prvim maratonom. Kmalu pa sta pritekli še Monika Rudolf in Mateja Čuk, ki sta bili tudi odlični za svoj prvi in verjetno ne zadnji maraton. Veselje je bilo popolno, ko smo se spet zbrali v naši bazi. Ja, veliko si je bilo za povedati in tudi, če je kdo imel krizo in ga je kaj zategovalo in zbadalo, tega za živo glavo v tem trenutku ne bi priznal. Bil je čas za slavje, ne za stokaje in vsi naši tekači so bili vsak zase zmagovalci dneva.

Sledi počitek in postavljanje novih ciljev, ki so tako ali tako gonilo vsega našega delovanja.Še en tekmovalni vikend je za nami.

Nedelja, 22.9. Udine, Kranjska gora

Včeraj smo bili prisotni na športnih igrah v Logatcu s svojo igro in svojo ekipo. Medtem, ko je bila naša igra super pripravljena, je bila naša ekipa malo manj super, so se pa naši mladi imeli lepo in so v igrah brez meja uživali. 

Velika skupina naših članic in nekaj članov se je udeležilo traila v Kranjski gori. Nekateri na 15km, da so lahko zjutraj malo dlje spali, večina na 35km, najbolj pogumna je bila Nataša Drašler, ki se je spopadla s 60km po zelo zahtevnem terenu z ogromno višinskih metrov pa je bila vseeno na cilju nasmejana tako, kot vedno.

V nedeljo je Jakob Medved nastopil na triatlonski tekmi za nek mednarodni pokal v Beogradu, eni pa na malem maratonu v Italiji. Maratonci so imeli zelo dobre pogoje, lepo progo in odlično tekmovalno vzdušje. Nekaj časa so vsi trije kar družno tekli, potem je Karmen malo zaostala, a je dosegla svoj najboljši rezultat, kar je zadoščalo za tretje mesto v  kategoriji in dobila je prvič celo denarno nagrado, kar pomeni, da je bil to čisto zaresen tek. Sedaj se pa za večino začnejo zaključne priprave na Ljubljanski maraton.

Bovški maraton in državno prvenstvo v gorskem teku

Sezona jesenskih tekov je v polnem zagonu in tako smo tudi mi ta vikend veselo nastopali.

Najprej so naši ljubitelji teka v naravi z večnim ali manjšim uspehom nastopili v soboto na Bovškem maratonu. Tja so se odpravili že v petek in se imeli zelo lepo, potem pa izkoristili lepo nedeljo še za vzpon na Mojstrovko. Res naporen in lepo izkoriščen vikend. 

V nedeljo sta naša Medveda tekla na državnem prvenstvu v gorskem teku v Zasavju in dobili smo dve medalji. Ker je bila tekma izbirno tekmovanje za nastop na svetovnem prvenstvu jeseni v Argentini, se je bilo še toliko bolj vredno potruditi in Jakob je to naredil tako kot treba. Na težki, blatni progi, ki mu sicer ne ustreza najbolj, je bil le malo za zmagovalcem in tako izpolnil zastavljen cilj. Taktični odlično je tekel Jure, ki je prvič nastopil na takem tekmovanju in pritekel do tretjega mesta. Popoldan smo pa šli še na Ravne na Koroškem, kjer je bilo državno prvenstvo za U16, kjer je tekla Teja. Trudila se je po najboljših močeh a ji ni uspelo priti do medalje. V tolažbo ji je lahko, da ima še eno leto časa, saj je bila med mlajšimi. Čeprav je tak vikend naporen tudi za spremljevalce, se pa ob uspešnih nastopih pozabi na to in ostanejo v glavi samo lepe stvari.

Našo dejavnost sofinancira Občina Logatec.

Prva jesenska preizkušnja v pripravah na maraton

Včeraj smo pa spet tekli množično in uspešno na Vrhniki. Saj smo vsi dobili medalje razen naših mladih fantičev Jurija in Martina, ki bosta pa še malo zrastla in potrenirala tako, da bosta tudi onadva zmagovala. Saj jima ni manjkalo veliko. Teja je na krajši razdalji pritekla do drugega mesta s tem, da je tekla spodobno hitro. Karmen in Monika sta bili na daljši progi tretja in četrta, prav tako sta tudi naša veterana Robert in Miro tekla spodobno hitro in bila vidno v ospredju. V svojih starostnih kategorijah pa smo zmagovali tako, kot smo navajeni. Priprave na ljubljanski maraton in številka 42 imajo očitno čarobno moč motiviranja tako, da smo že sedaj na dobri stopnji pripravljenosti.

Tudi slabo osvetljena in mokra proga nas ni pretirano ovirala.

V Italiji pa je Jakob Medved tekel na močnem gorskem teku mladincev in bil na 23. mestu, s čimer ni bil prav zadovoljen a je bila druščina zbrana s celega sveta in je bilo res elitno tekmovanje tako, da smo lahko kar ponosni nanj. Tekma je služila tudi kot kvalifikacije za svetovno prvenstvo v gorskem teku, ki bo pozimi v Argentini.

V nedeljo smo pa za malo razhodit noge šli še na Čaven. Lepo in naporno je v ŠD Tek je lek.

Prvi junijski vikend

V soboto je bilo državno prvenstvo v triatlonu in naši fantje so tekmovali odlično. Tian tretji in Jure četrti z nekaj smole na menjavi, Jakob Medved pa odlično drugo mesto med člani in jasno, gladka zmaga med mlajšimi mladinci. 

Manca in Matic sta nastopila v  Petelinju, kjer je bila tekma za primorski tekaški pokal in  je Manca spet zmagala, Matic pa je pritekel na tretje mesto.

V nedeljo smo pa kar množično nastopili na tekmi notranjskega pokala ob Cerkniškem jezeru. To je verjetno ena boljših prireditev, saj jim uspe dobiti res lepo število tekačic in tekačev, teče pa tudi zelo veliko otrok. Imajo lepe proge, prijeten prireditveni prostor in še lepo a za tek malo pretoplo vreme tako, da je bilo prijetno. Naša najmlajša, Sara in Gaber sta se trudila po najboljših močeh a sta imela smolo, da so bile skupine take, da sta tekla tudi s starejšimi. Bosta pa drugo leto imela več sreče. Pri večjih sta Ema in Teja tekli zelo dobro in osvojili drugi mesti, kar je v tekmi z lokalnimi smučarkami tekačicami in biatlonkami odlično. Lani sta bili še občutno počasnejši, sedaj sta pa že enakovredni. Na koncu so se na 11,5km dolgo progo podali še odrasli. Vsak se je boril po svojih najboljših močeh z vročino, kilometri in drugimi tekači. Tomo, Mateja, Karmen in Miro so bili naši predstavniki, da pa ne bi priznanj dobili samo mladi, sta se potrudila tudi Karmen in Miro in v svojih kategorijah zmagala. Ni nam bilo žal nedeljskega dopoldneva, za društvo v celoti pa je bil to zelo uspešen tekmovalni vikend.

V soboto, 18.5. smo začeli  z maratonom v Radencih, ki je štel za državno prvenstvo na 21km.

V dobrem vzdušju in kar prijaznem vremenu za dolgi tek smo se podali na dolgo pot. Robertu Zrimšku je tek spet uspel zelo dobro in je bil drugi v svoji kategoriji. Še bolje je tekla Karmen, ki je bila med vsemi dekleti na 17. mestu, sedma v tekmi za državno prvenstvo in druga v kategoriji. Do tretjega mesta v kategoriji je prišel tudi njen trener, ki ji je delal družbo med tekom. Po tekmi smo še malo gledali prihode v cilj ostalih, nekaj kupili na stojnicah, spili kavo in se odpravili proti domu. Medalje menda pošljejo po pošti. Z doseženim smo bili kar zadovoljni, čeprav vsi nismo tekli toliko, kot bi glede na pripravljenost lahko. Upamo, da bo na naslednji tekmi bolje.

V soboto popoldan je pa na ekipnem prvenstvu Slovenije tekel Jakob Medved in spet mu je šlo odlično. V slabi tekmi in dežju se je pogumno spoprijel s 3000m in tekel svoj najboljši rezultat in v finišu zanesljivo zmagal. 

V nedeljo zjutraj smo pa še doma imeli srečo in smo naredili kar lep tekaški dan. Vsaj dokler smo tekli ni padalo in smo naredili v dobri družbi primerno število km okrog Sekirice in Tičnice. Bomo poskusili narediti še kakšen dolgi tek pred počitnicami, potem pa začnemo s pripravami na Ljubljanski maraton.

11.in 12.5.  je bil zelo živahen vikend za člane našega društva. Večja skupina ljubiteljic trail teka se je udeležilo teka v Vipavi. Večina na 33km, nekaj pa je bilo bolj pogumnih in so se podali na 50km, kjer je bilo treba kar vztrajno lesti na Nanos in še nekaj manjših gričev. Moniki je to uspelo zelo dobro, saj je v dobrih štirih urah prišla do 16. mesta med dekleti. Naše tekače smo imeli pa tudi na 50km, kjer sta Matjaž Petrič in Nataša Drašler pogumno lomastila po hribih okrog Vipavske doline. Kar lepo število naših tekačic in tekačev je teklo na teku trojk, kar je najbolj prisrčna tekaška prireditev pri nas in tudi najstarejša. Res je neverjetna energija na startu in za večino sproščeno doživetje vsega lepega, kar tek lahko ponudi. Imeli smo pet trojk, ki so tekle za ŠD Tek je lek in še veliko posameznikov v drugih ekipah. Imeli smo tudi dve trojki na 29km in obe sta uspešno pritekli do konca. Ker v tem tekmovanju rezultat ni primarnega pomena, ne bomo naštevali naših uspešnik trojk, bomo pa sigurno tudi prihodnje leto nastopili. 

Glavna tekma za nas je bilo pa pokalno atletsko tekmovanje mlajših mladincev v Velenju, kjer smo imeli z Jakobom Medvedom glavnega kandidata za zmago na 3000m. S svojim nastopom je povsem opravičil pričakovanja in zanesljivo zmagal s svojim osebnim rekordom. Sedaj pa sledijo priprave na nove izzive, saj je že naslednji vikend kar nekaj tekem, ki se jih bomo udeležili.

Začeli smo zadnjo nedeljo v februarju, ker je pa tako prijetno vreme, smo pa nadaljevali tudi ta teden. Tudi to nedeljo smo izkoristili za lep dolgi tek okrog Skirce. Spet v prijetnem pogovornem tempu, ki ga nekatere naše tekačice vzamejo preveč zares, 4 kroge, kar znese dobrih 18km. Pa še prav prijetno je proga razgibana in nekatere prav uživajo, ko se zapodijo čez preval med Tičnico in Ženščkom. Torej nam gre dobro s pripravami na pohod in tek po Kočevskih gozdovih v aprilu in na jesenski Ljubljanski maraton. Letos bomo imeli kar številčno močno ekipo na 42km. Nekatere so nam pa že ušle domov kuhati kosilo - to je pač usoda hitrih in vztrajnih gospodinjskih tekačic tako, da slika ni popolna.

Pomlad se približuje in zato smo vedno bolj delavni. Tako je Jakob Medved nastopil na velikem mednarodnem krosu v Beogradu in bil drugi med mladinci.

Drugi smo pa začeli s pripravami na morju, kjer smo v super družbi z našimi vipavskimi tekaškimi prijatelji naredili nekaj odličnih treningov in se imeli super. Učinek takih treningov je pa že zato velik, ker imaš ves čas namenjen treningu in počitku. Sedaj se začnejo tekme, priprave pa sigurno ponovimo. Če ne letos, pa naslednjo zimo in še več nas bo šlo. Naša mladina pa med počitnicami na poletni tekaški tabor.

Tekači ŠD Tek je lek smo zaključili tekmovalno sezono v letu 2018. Zadnji tekmovalni vikend smo začeli v Štanjelu, kjer so nekateri nastopili na zadnjem teku za primorski pokal. Dobro je šlo Teji Mišič, ki je bila 11., med mlajšimi pa tretja. Tudi Martin je tekel solidno za svoja leta, saj je bil naš najhitrejši  tekač. Nastopilo je še nekaj starejših, ki so uživali v teku po Krasu in tudi kasneje ob pokušanju dobrot Krasa. Na zaključni prireditvi sezone sta Manca Žibert in njen brat Matic dobila pokale za skupno uvrstitev. Manca za zmago, Matic za drugo mesto s tem, da je Manca zmagala prav vse teke v celem letu. ttps://www.sla.si/s15/118.jpgOd tam smo se preselili v Crikvenico na maraton, ki je postal tradicionalen zaključek tekmovalne sezone. Naši mladi tekači so nastopili na krajši 5km progi, Stane in Miro pa na 21km. Prišli smo v soboto in preživeli lep dan na morju, zvečer smo šli na testeninko, ki je letos ponudila pestro in okusno izbiro.   

V nedeljo smo naredili nekaj gasilskih slik in se podali na start. Pogoji za tek so bili odlični in tudi veliko število tekačev je ustvarilo dobro tekmovalno vzdušje. Med mladimi sta bila Matic in Manca zelo hitra, vsi pa navdušeni nad tekom. Miro in Stane sta se podala na 21km, izkoristila sta prijazne pogoje za tek, tekla zelo dobro in dosegla najboljše rezultate letos. S tem so naši tekmovalni cilji v glavnem izpolnjeni in po novem letu bomo z novo energijo začeli priprave za pomladanske tekme.

Za konec sezone smo nastopili še na malem maratonu v Palmanovi. V odličnem vremenu in organizaciji se je dalo dobro teči, kar je Karmen res izkoristila in tekla svoj najboljši tek. Drugo leto pa baje tudi maraton.

Tako lepo vreme smo imeli celo jesen, da smo se prav razvadili. Skoraj vse treninge smo naredili v odličnih pogojih zato smo toliko bolj napeto spremljali zadnje dni vremensko napoved in upali, da se bodo vremenarji tokrat zmotili. A glej ga zlomka, zadnje čase so neverjetno natančni. Seveda ni nihče pomišljal, da zaradi dežja ne bi tekel na Ljubljanskem maratonu. Je bilo pa zaradi slabega vremena manj gledalcev ob progi. 

Sobotno popoldne je bilo namenjeno šolskim tekom in tudi tam so naši mladi tekači odlično opravili svojo nalogo. Najprej so tekli nižji razredi in Manca se je pogumno borila s starejšimi in prišla 3. v cilj. V tekih višjih razredov so bili Matic, Tian in Teja povsem enakovredni najboljšim in bodo v prihodnjih letih tudi zmagovali.

V teku srednješolcev je Jakob Medved tekel odlično in bil na koncu absolutno 3., čeprav je od večine mlajši. V nedeljo je pa na 10km pritekel do 9. mesta tako, da je bil zanj Ljubljanski maraton res uspešen in naporen.

Nedelja se je začela po napovedih in mi smo se opremili z vrečami za smeti, ki smo jih oblekli in potem pred začetkom odvrgli. Sicer nismo ostali suhi, je pa zadržalo nekaj toplote. Prvi so se po dežju zapodili tekači na 10km. Lep pogled na nepregledno množico veselih in mokrih tekačev. Prvi so bili mokri malo manj, potem pa je padalo vedno bolj tako, da se je splačalo potruditi hitro v cilj in na suho. Največ naših tekačev je bilo na 21km in tudi najbolj so bili navdušeni na cilju. Večina je tekla svoje najboljše rezultate oziroma tako, kot so si želeli. Mokri, malo utrujeni in veseli smo se dobili v našem lokalu. Letos smo imeli tudi kar 4 naše maratonu. Medtem, ko je Stane izkušen maratonec in je suvereno opravil z zahtevno preizkušnjo v odličnem času, sta Dare in Radovan tekla v okviru tega, kolikor sta uspela teči to jesen. Bilo je težko, a sta bila uspešna. Naša Tina pa je nastopila na svojem prvem maratonu. Zelo pridno je tekla že poleti in potem celo jesen tako, da je bila dobro pripravljena, vseeno pa jo je bilo kar malo strah. Teka se je lotila pogumno in z manjšimi težavami ga je tudi uspešno zaključila.

Glavni tekaški dogodek te jeseni je za nami, sedaj bomo pa našli kaj novega tako, da bo motiv za nadaljevanje našega dela, saj bi bilo škoda opustiti vse zgrajeno.

Ta vikend je večja skupina tekačic in tekačev ŠD Tek je lek tekla trail na otoku Krk. Bilo je čudovito vreme tako, da so se nekateri tudi kopali,

vsi so pa uživali v skoraj poletnih temperaturah in ravno pravem številu turistov. Trail tekma pa tudi taka, kot običajno traili. Malo manj nervoze na začetku, potem pobijanje po ostrih kamnih, ki jih ni hotelo zmanjkati in na koncu vsi zadovoljni, da so uspešno pritekli in prehodili do konca. Večina je tam preživela prijetne tri dni. Končna ugotovitev je bila, da bo treba kaj podobnega kmalu ponoviti. Verjetno kar čez mesec dni v Crikvenici na Miklavževem maratonu.

Sedaj pa sledijo zaključne priprave na Ljubljanski maraton.

Logaški dobrodelni tek

Danes smo se udeležili logaškega dobrodelnega maratona. Nastopili smo v vseh tekih in tudi zmagovali smo.

Najprej so naši mladi fantje zmagali na otroškem teku, potem so šli pa še na 5km, kjer je bilo največ naših in tudi najbolj so bili uspešni. V ne posebno močni tekmi je z veliko prednostjo zmagal Jakob Medved, no kmalu za njim pa njegov mlajši bratec in Martin. Pa še dva mlajša sta poskusila kako je tek na 5km in sta bila zelo navdušena. Na 10 km nam sicer ni uspelo zmagati a smo bili vidni z uvrstitvami med 10. Pri dekletih pa je Karmen zmagala, Tini pa je kljub dobremu teku malo zmanjkalo do medalje. Najbolje pripravljeni so se pa podali na tek na 21km, kjer sta največ pozornosti in odobravanja požela Stane in Ajda, ki sta tekla v ozadju in se borila do konca.

Zadnji septembrski vikend smo se člani  ŠD Tek je lek trudili na več krajih. V soboto so naši mladi tekači odlično tekli na Logaškem teku. Manca in Matic zmagujeta kot vedno, za gledalce sta tekla Matej in Matevž, ki sta prikazala lep finiš za četrto mesto v tekmi z leto starejšimi tekači. Prav tako je v taktično odličnem teku Teja pritekla do četrtega mesta med smučarkami tekačicami, ki je morala tudi teči s starejšimi. Nastopili so skoraj vsi naši mladi tekači in bili vsi lepo uvrščeni, kar pomeni, da pridno tečejo na treningih. Treba je pohvaliti TSK Logatec za odlično izvedeno tekmovanje, posebno pohvalo si pa zaslužijo s tem, ko so uspeli pripeljati na tekmovanje tako število mladih, kar je redko in je zato še toliko lepše to gledati.  

V nedeljo smo nastopili tudi na državnem prvenstvu v cestnem teku na 10km v Slovenskih Konjicah. Kar številna zasedba našega društva je bila a so nekateri, ki niso registrirani kot treba, nastopili v odprtem teku. Jakobu tokrat tek ni najbolje uspel, so pa zato ostali člani družine Medved tekli odlično. Mama je bila kar druga v svoji kategoriji za Mojco Habič, ki je pa v absolutni kategoriji končala na neugodnem  četrtem mestu. Zelo lepo je tekel svojih prvih 10km Martin Mišič. Pogumen fant, ni kaj! Do prvega mesta v kategoriji je uspel prilesti tudi naš trener, ostali so bili pa tudi uspešni. Lepo tekmovanje in še lepše vreme.

Lepo vreme so pa izkoristile tudi ostale naše tekačice, ki niso šle na Konjiški maraton ampak na v hrib. Podale so se na Stol. Opreme so sicer imele za hudo zimo, bilo je pa prijetno toplo tako, da so preživele dan v kratkih rokavih.

V petek, 21.9. smo sodelovali v akciji Občine Logatec ob dnevu brez avtomobila. Na Cankarjevi cesti smo imeli svojo stojnico, kjer smo predstavljali našo dejavnost in skrb za več gibanja in zdravja vseh.        

V Celju je potekalo Balkansko prvenstvo veteranov v atletiki, kjer je uspešno nastopilo tudi nekaj naših članov. Mojca Habič je bila posebno uspešna z zlato in srebrno medaljo v tekih na 800m in 1500m. pa še nekaj medalj smo dobili.

Manca Žibert je bila v Cerknem spet prva v krosu za primorske pokalne teke in je tako tudi skupna zmagovalka sezone.

Naporen vikend smo zaključili v nedeljo s tekaškim dnevom, ki smo ga pripravili v sklopu dobrodelnega maratona v Grajskem parku, kar je bilo tudi v sklopu prireditev ob prazniku Občine Logatec. V ne preveč prijaznih pogojih smo spremljali maratonca Bogomirja Dolenca tako, da smo izmenično tekli z njim. Bilo je dosti naših tekačev in tudi skupina naših mladih nadebudnežev je naredila kar nekaj krogov, potem pa so fantje morali še malo mučiti žogo. Škoda le, da je bilo hladno in deževno tako, da so bile spremljajoče dejavnosti slabo obiskane. Tekači smo pa opravili dober trening in to je bil še zadnji zares dolg tek pred Ljubljanskim maratonom. Po teku smo se kar kmalu porazgubili, saj je bilo hladno, bili smo utrujeni in mokri, pa  še čas kosila je bil. Vseeno pa smo opravili dobro delo in dobrodelnemu tekaču malo pomagali v boju s kilometri.

Bovec maraton 2018

Lep tekaški vikend je za nami. Veliko naših tekačic in tekačev je teklo na maratonu v  Bovcu. Tokrat smo imeli vsaj za  spremljevalce tudi prijazno vreme, vse skupaj smo izkoristili za lep izlet. Večina je odšla v Bovec že v petek proti večeru in potem tudi nedeljo izkoristila za potepanje pa hribih v okolici. Tek je pa v Bovcu nekaj posebnega. Malo manj tekmovalnega stresa, zaradi razgibanega terena in lepe okolice pa kilometri kar hitro ostajajo za tekači. Bili smo ena najštevilčnejših skupin in tudi najuspešnejših. Večina je tekla na 21km, Stane pa se je trudil na 42km. Štirje naši so prišli celo do medalj. Še posebno dekleta so bila v novi klubski opremi lepo vidna in so jo z veseljem nosila.

V nedeljo so pa naši Jorasi na Bolle teku na Bledu naredili odličen družinski tek in bili na drugem mestu.

Aktiven vikend 8.-9- september 

V soboto so naše tekači in še posebej tekačice veselo in uspešno tekli na Triglav teku na Brdu pri Kranju. Lepa skupina naših deklet se je spopadla z 10km dolgo progo in vse so kljub vročini in težki progi uspešno pritekle do cilja. Dobro je tekla tudi Teja, ki je najmlajša med njimi.  Pa tudi fantje so se trudili po svojih najboljših močeh. Za hitrejše teke bo treba pa imeti boljše pogoje. Lepa prireditev in lepo vreme je bilo dovolj, da so si naredili lep tekaški izlet na Gorenjsko, bila je pa to dobra priprava za naslednji vikend, ko gremo še bolj številčno na bovški maraton.

V nedeljo smo nadaljevali z našimi aktivnostmi. Naši mladi tekači so tekli okrog Bloškega jezera za notranjski tekaški pokal, kjer se Teja pogumno bori z dve leti starejšimi biatlonkami iz Loške doline.

V sklopu septembrskih dejavnosti ob občinskem prazniku smo šli na Srnjak, najvišji vrh Logatca. Nekaj naših tekačev je teklo, večja skupina nas je pa hodila in smo v lepem jesenskem dopoldnevu naredili nekaj koristnega za zdravje in dobro počutje. Presenetljivo je bilo med pohodniki več Logatčanov, ki še nikoli niso bili na Srnjaku.

Nočna desetka na Vrhniki

Pa smo začeli z jesenskimi tekaškimi nastopi. Kot se spodobi, smo se najprej preizkusili v bližini. Po zelo turobnem dnevu se nas je vreme usmililo in na  

 tek smo se lahko pripravili na  suhem. Nas je pa med in po teku toliko bolj namočilo. Lepa skupina nas je bila in tudi naši mladi tekači so se pogumno podali na pot. Lepo je bilo videti naše klubske majice že na startu v prvih vrstah, še lepše pa seveda na koncu. Tako je na krajši progi po pričakovanju zmagal Jakob Medved, pa tudi Tian, Martin, Matevž in Teja so bili uspešni. Na daljši smo imeli pa močno žensko ekipo, kjer je Jerca zmagala, Karmen pa je bila kmalu za njo in je bila druga v kategoriji. Organizatorji so se potrudili in naredili prireditev prijetno, ki je kljub dežju potekala zelo tekoče in še kopico nagrad smo pobrali. Sedaj pa gremo naprej, saj je bila to dobra spodbuda in potrditev, da smo bili pridni to poletje.

Tekaški dan nedelja, 19.8. 2018

Na to pozno poletno nedeljo, ki je bila peklensko vroča, smo naredili prvega od tekaških dni v pripravah na Ljubljanski maraton. Dobili smo se malo pred deveto uro,  nekateri smo popili kavico v Grajskem parku Vitez in točno ob 9.00 smo začeli. Bilo nas je več kot 20 in še kasneje so se nam nekateri pridružili. No, nekateri so že prej naredili krog ali dva, da ne bi lovili kilometrov ravno ob 12h. Imamo nekaj pogumnih tekačev, ki so se prijavili na pravi maraton v Ljubljani in jim ne kaže drugega, kot pridno nabirati kilometre. Trenutno  jim to gre super, saj so jih že v prvem poizkusi pretekli več kot 30km. Nekaj let nazaj smo bili pa zelo ponosni, ko so najboljši naredili 20km. Torej zelo lepo napredujemo in priporočamo vsem ljubiteljem teka, da se nam pridružijo. Razlika v razvoju sposobnosti je v naši družbi očitna.

Tekli smo v več skupinah glede na sposobnosti in želje posameznikov na stalnem krogu okrog Tičnice, na Martinj hrib in pod Sekirico nazaj v Grajski park Vitez, kjer smo imeli okrepčevalnico in našo Barbaro, brez katere tekaški dnevi ne bi bili taki, kot so. Prišla je večina naših tekačev in še nekaj tekaških prijateljev iz Logatca in okoliških krajev. Po končanem teku smo počakali še najbolj vztrajne ob pijači in prijetnem pogovoru, kako bomo delali naprej. Pa tudi kaj bolj sproščenega smo se pogovorili in se imeli to nedeljsko dopoldne lepo. Čez dva tedna pa vse skupaj ponovimo. Vabljeni.

Prireditev sofinancira Občina Logatec.