Leta 2012 se je naši tekaški skupini pridružil Igor Pavel in kmalu nas je s svojimi organizacijskimi sposobnostmi pripravil do tega, da smo začeli razmišljati o ustanovitvi pravega športnega društva. Jasno mi je bilo, da je to smiselno in daje večje organizacijske možnosti, Igor je pa prevzel  izvedbo tega dela. Marca 2013 smo imeli ustanovno skupščino, kjer smo z veliko zanosa in idej izpeljali formalnosti in potem je bilo še nekaj letanja  na upravno enoto, banko in še kam. Smo pa tudi to uspešno izpeljali in imeli smo svoje športno društvo, kar je pomenilo tudi večjo prepoznavnost in s tem se je tudi članstvo povečevalo. Na velike tekme smo se prijavljali kot člani Športnega društva Tek je lek, kar nam je veliko pomenilo, kmalu so nas pa tudi drugi tekači prepoznali kot člane lepo urejenega društva z zanimivim imenom.

Naše delovanje smo širili in uspelo nam je nekaj zanimivih in uspešnih akcij. V velikem številu smo se udeleževali nekaterih največjih tekaških prireditev pri nas kot sta Ljubljanski maraton in Tek trojk. Posledično smo za priprave na te teke uvedli  skupne treninge dolgih tekov. Mogoče najbolj odmevne naše akcije so postali tekaški dnevi. V začetku smo se zbirali v Rakovem Škocjanu, kjer je bilo res veliko udeležencev tudi od drugje a je bilo neugodno, ker se je teklo po cestah in smo se potem preselili v Grajski park Vitez in delali kroge okrog Sekirice. To se je pokazalo kot zelo dobra izbira in tam smo ostali ves čas. Ti tekaški dnevi so se pokazali poleg družabnosti dogodka tudi kot zelo učinkovita priprava na tekmovanja, posebno za maratonce. V prijetnem okolju z okrepčevalnico v startno ciljnem prostoru grajskega parka in nepogrešljivo Barbaro, se je ustvarila odlična energija za dolgi tek brez pretiranega psihičnega napora. Bilo je pa fizično zahtevno  a učinkovito in koristno.

Ravno sem zaključeval moj običajen tek okrog Skirce, ko mi je na daleč padel v oči kmet, ki je stal na vozu in z vilami metal gnoj na njivo, saj takrat trosilniki še niso bili prav pogosti. Občutil sem njegov ocenjujoč pogled in čakal, kaj se bo zgodilo. Ko sem prišel bližje, se je naslonil na vile in ponovil večkrat slišani stavek: ''Kaj res nimaš kaj bolj pametnega delati, kot laufat?'' Skomignil sem z rameni, si mislil svoje in tekel naprej v enega prvih pomladansko toplih dni, kar je bilo po dolgi zimi prav blagodejno za tekača.

Rekreativnega teka v  začetku sedemdesetih let še nismo poznali pa tudi spodobilo se ni, da bi odrasli ljudje kar brez vzroka tekali naokrog. Logatec je imel bogato smučarsko tradicijo saj, če nam česa ni primanjkovalo, so bili to sneg, mraz in burja. Za tek in podobne športe pa to ni bilo kaj prida. Najbolj so bili razviti smučarski skoki in s skakalci smo občasno skupaj naredili kakšen del treninga. Se pravi, najprej smo vsak opravili svoj trening potem pa do noči igrali nogomet.

Tako smo s skakalci Janezom Loštrekom in Mirom Turkom kot ekipa nastopili na prvem uradnem tekaškem tekmovanju v naši občini.

23.5.1971 so v  Hotedršici priredili prvi ''Tek prijateljstva'', ki je postal tradicionalen in se jih je do sedaj nabralo že 51, sam sem bil udeležen na več kot 30 tekih, v zadnjih izvedbah pa sem bil prisoten, kot vodja mladih iz našega društva. Bilo je prav zanimivo, zbralo se nas je nekaj ekip in potem smo tekli po gozdnih poteh po Novem svetu. Hotenjci so res zanimivi in svoj tek so uspeli nadgrajevati, sčasoma so postali eni boljših organizatorjev primorskih tekov.

Potem je še dolgo trajalo prepričanje, da lahko človek dela kaj bolj pametnega kot laufa, čeprav ne vem, zakaj je smučanje boljše. Občasno so se mi pridružili fantje, ki so začeli trenirati pri meni in tekmovati za AK Postojna, rekreativnega teka pa mislim, da ne moremo šteti za omembe vredno dejavnost tja do druge polovice devetdesetih let. Je pa res, da je vedno več ljudi malo sramežljivo in takrat, ko jih ni nihče videl, z veseljem malo poteklo, čeprav še niso imeli vrhunske tekaške opreme.

V začetku novega tisočletja pa je bilo ljubiteljskih tekačev tudi v Logatcu vedno več, bili so že oblečeni v pravo tekaško opremo  in splošno mnenje se je tudi začelo spreminjati tekačem v prid.  Naša omiljena tekaška proga je bila okrog Sekirice, kjer smo se srečevali, odtekli skupaj kakšen krog in izmenjevali svoje izkušnje. Tako se je porodila ideja, da bi stvari spravili v neko smiselno organizacijsko obliko. Leta 2008 smo se tako organizirali v tekaško društvo  s svojim urnikom skupnih tekov dvakrat tedensko. Zanimivo se je spominjati naših začetkov. Skupinica deklet je bila zelo vestna in so redno prihajale in se trudile po najboljših močeh, obseg in hitrost naših tekov pa so bili v primerjavi z našimi teki nekaj let kasneje, milo rečeno, smešni.

Pa ena zanimivost, ki se ji ne pozabilo nasmejati ob vsakem druženju:

Na začetku našega tekanja v Logatcu smo več hodili kot tekli a je bil napredek kar dober in smo uspeli preteči brez ustavljanja manjši krog okrog Sekirice. Uspeli smo narediti zelo dobro vzdušje in vse skupaj se je razvijalo v pozitivno smer.

Malo kasneje se nam je pridružil Dare, ki je bil čisti začetnik in je začel s tekom v želji, da bi izgubil kakšen kg. Prav tisti dan  smo imeli namen preteči dva kroga in smo se razdelili v hitrejšo in počasnejšo skupino, novemu članu sem pa rekel naj poskusi teči en krog s počasnejšo skupino. Bilo je malo čudno za njegov ego, se je pa potrudil in pretekel oba kroga s počasno skupino. Ampak Darko je potem pridno tekel, shujšal in v nekaj letih prišel do spodobnega rezultata ure in pol na 21km. Smo se pa ob vsakem druženju spomnili na ta dogodek in se veselo nasmejali. Je bil pa Darko gonilna sila našega družabnega življenja.

Tako smo delovali in napredovali kakšnih pet let, ko je stvar dozorela za ustanovitev pravega športnega društva.