To je pa to ko nas bombardirajo z vseh strani kaj je zdravo in kaj ne... In bodi pameten... Priloga k vsem napotkom o zdravi prehrani.

V naravi moje žene je, da se strašno rada izobražuje, zlasti zdravstveno. Odkar doktor romani izhajajo bolj poredko, prebira in posluša vsa zdravstvena in prehranska navodila v naših občilih.

Žal se po njih tudi ravna. Že dolgo je tega, kar smo v naši kuhinji odpovedali gostoljubje svinjski masti in kmalu zatem tudi izdelkom iz drobovine - zaradi vsebovanega holesterola.   

Zbogom, paštetice, krvavičke, pečeničke, slastna ocvrta slanina ter podobne dobrote.

Potem je žena prebrala, da testenine redijo.

Ker nesreča nikoli ne pride sama, je neki lump v ženski reviji pisal, da so paradižniki vir rakastih obolenj.

Zdaj so iz naše mize izginili špageti a la karbonara, makaroni s paradižnikovo omako in še in še podobnih dobrot.

Ko je neka baraba na televiziji očrnila še olje, češ da je to počasi delujoči strup, smo presedlali na margarino.

Toda ali ni vrag, da je nekdo v nekem članku ostro nastopil tudi proti slednji, ker da po škodljivosti ne zaostaja za oljem.

Zdaj pražimo čebulo v vreli vodi.

Uživanje jajc nam je zagrenil neki strokovnjak v tedniku, celo sol je pri kuhi domala prepovedal.
Žena je z jedilnika sladostrastno črtala jajca, v mehko in v trdo kuhana, na oko in sploh. Solimo nič več, v silni želji po soli včasih ližem belo oblogo s cvetličnih lončkov.
Pred mesecem je prek televizije neko vegetarijansko babše prepričalo ženo, da so vse oblike mesa v prehrani greh proti telesu in da so edina res zdrava hrana korenje, repa, zelje, solata in neškropljena jabolka.

Sočasno je neki tip po radiu znanstveno razlagal, da so povrtnine dvorezen nož, da je njihova uporaba znanstveno vprašljiva, še zlasti če so uspevale na prsti, gnojeni z živalskim gnojem ali z umetnimi gnojili. Zdaj so nam ostali še med, mleko in kruh.

Vendar so nam v tedniku kaj kmalu dali vedeti, da med povzroča sladkorno bolezen, mleko da bojda lahko kruto poškoduje vranico, kruh pa da deluje podobno kot testenine.

V silni prehranski stiski se je žena s hčerjo zatekla h kamiličnemu čaju, k ovsenim kosmičem in na vodi kuhanem rižu, jaz pa k pivu in krompirju v oblicah.

A se je že čez nekaj dni našel neki sadist, trdeč, da pivo povzroča protin, v krompirju pa da so odkrili nekatere strupene snovi, ki lahko usodno poškodujejo prostato.

Za nekaj časa sem presedlal na vino in otrobe; ker pa vino uničuje jetra in ker ovseni kosmiči in otrobi po teoriji nekega zlikovca, objavljeni v dnevniku, zavirajo normalno delovanje hipofize, ne vemo več, kako in kaj.
Žena ima zdaj 35 kilogramov, hči kakšen kilogram več, sumiva, da nama občasno pobegne na kakšno zastrupljanje s pico, jaz pa sem vedno bolj podoben pokojnemu faraonu Ramzesu, potem ko so njegove ostanke zdravili v Parizu.

Verna soseda je v bojazni pred našim pogubljenjem poklicala duhovnika, ta je z ministrantom prizvončkljal in nas je hotel dati v poslednje olje.

Tega pa ne, je z zadnjimi silami zatulila žena, brala sem, da je poslednje olje navadno rastlinsko olje in zato smrt za organizem.

Tako zdaj brez napotnice za prvi razred v onostranstvu čakamo zlakoteni, mumificirani, toda zdravi za odhod iz tega prehranskega svinjaka.

Zapis je prispeval naš tekaški prijatelj Borut Mraz

Del ekipe Tek je lek se je odločila, da prehodimo pot iz Črnega vrha do Dražgoš.

Večina pohodnikov se je na pod podala prvič. To je bil 40. spominski pohod Po poti Cankarjevega bataljona.

Zbirno mesto in začetek pohoda je bil v domu krajanov v Črnem vrhu nad Polhovim Gradcem. Tu smo se vsi spisali, dobili kontrolne knjižice in zemljevid. Vseh pohodnikov je bilo letos 312. 

Ob polnoči se je začel pohod, ki so ga vodili vodniki PD Škofja loka. Sam pohod traja okoli 10 ur, s tem da sta med pohodom dva večja odmora. Glede na to, da je pohod v temi so potrebne čelne svetilke, ter pohodne palice za lažje premagovanje razdalje. Pot je bila suha, na nekaterih delih je bilo veliko listja. Pot poteka po gozdnih poteh in brezpotjih s kar nekaj vzponov in spustov. Imeli smo srečo, da ni bilo mrzlo. Iz Črnega vrha smo krenili v Zminec, čez Breznico pod Lubnikom, spust v Praprotno, skozi Ševlje in pod Zabrekvami v Dražgoše.

Pot je bila dolga in naporna, najtežji del poti je bil zjutraj zadnji vzpon pred Dražgošami, ko smo bili že utrujeni.

Ves trud je bil poplačan, ko smo prispeli v Dražgoše. Uspelo nam je! Prejeli smo priznanje za prvi pohod, pojedli malico, se še malo nastavljali sončnim žarkom in se zadovoljni in bogatejši za eno izkušnjo vrnili domov.

Tina

Prvi vikend v novem letu smo se tekači ŠD Tek je lek udeležili trail teka NOVOLETNI SLOTRAIL v Rakov Škocjanu, ki ga je organiziralo Športno društvo Slovenske steze – Slo Trail. Vsi tekači smo se udeležili teka na 18 km, kateri je potekal po čudoviti naravi Notranjskega regijskega parka.

Štart in cilj teka sta bila pred hotelom Rakov Škocjan, kjer smo se lahko pred začetkom teka v gostilni tudi »pogreli«. Start teka je bil že ob 9:00 uri zjutraj. Vsi sproščeni in v pričakovanju smo se podali na »nepozabno trail dogodivščino«. Tekli smo po skupinah, saj je v družbi lažje in bolj veselo. Tudi vreme nam je bilo naklonjeno, bil je lep sončen zimski dan. Najprej smo tekli po gozdni poti navzgor in prišli do opuščenega smučišča Kalič, kjer smo se strmo povzpeli do vrha smučišča in prišli do najvišje točke (796 n.m.v.). Od tam smo se po gozdni markirani poti strmo spuščali v dolino in na koncu nas je pričakala okrepčevalnica. Pot smo nadaljevali po gozdni poti do ravninskega dela, kjer smo imeli tudi prečudovit razgled na »našo« Slivnico, ki so jo tekači na 45 km tudi osvojili. Tek se je nadaljeval po makadamski poti mimo Zajelš, nato smo zavili v gozd, kjer nas je pot peljala po Krajinskem parku Rakov Škocjan, videli smo tudi prečudovit Mali naravni most. Zadnjih nekaj kilometrov je bilo najlepših, vsi smo občudovali naravo in pozabili, da smo na tekmi. Ne da bi vedeli smo bili že na cilju, kjer so nas čakali navijači in naš fotograf. Ko tečeš po naravi, pozabiš na vsak težak trenutek, saj je narava, svež zrak in dobra družba tisto, kar rabimo… Pot je bila dobro označena, vendar smo morali biti pazljivi, da je ne zgrešimo. Paziti pa smo morali tudi, da ne prestrašimo kakšne srne ali zbudimo medveda. 

Za konec smo se še vsi skupaj še malo družili, pojedli malico in zaploskali vsem hitrim tekačem, ki so osvojili nagrade, med njimi je bil tudi naš Logatčan Robert Stranjak, ki je osvojil absolutno 2. mesto na 18 km. Vsi smo bili navdušeni nad tekmo in samo organizacijo, tako da se drugo leto zagotovo spet udeležimo in upamo, da bo tudi tako lepo.

Najvišja vrednota ni življenje ampak dobro življenje.

Udeleženka teka Monika Rudolf

Za vse je kriv Vasco da Gama  

V nedeljo 15.10.2017 smo se Nataša, Boris in moja malenkost, vsi Drašlerjevi  člani ŠD TEK JE LEK udeležili polmaratona Rock 'n' Roll Marathon Series na Portugalskem , natančneje v Lizboni. Jutro je obetalo vroč dan, zato smo se primerno oblekli in ob 8.30 skočili na znameniti rumeni tramvaj št. 28, ki je vsak dan neutrudno sopihal mimo našega stanovanja . Vsi s štartnimi številkami smo imeli namreč za vsa prevozna sredstva ( tramvaj, metro, avtobus,... ) po mestu, brezplačno vožnjo . Na štartno črto nas je pripeljal avtobus preko mostu Vasco da Gama in nam tako ponudil panoramsko vožnjo še na drugo stran in nato nazaj do sredine mostu, kjer je bil start. Po poku pištole se je začelo garanje. Po prvih 5-ih kilometrih ` hinavskega` klanca, smo komaj čakali na hidracijo. Na prvi postojanki nas je pričakala voda in rock`n roll glasba. Potem pa gor in dol, gor, dol…kdo bi si mislil, da je Lizbona tako razgibano mesto. Vodne postaje so si sledile tematsko. Najprej voda, potem napitki, gelčki in na koncu že sadje. Rešilni avtomobili , ki so stali ob poti, so imeli z vsakim kilometrom več obiska. Ker …je bilo reees vroče. Na 15. kilometru je kazalo 32 stopinj !!! Pri 17. kilometru pa se je začela cesta naglo vzpenjati … ampak ne zaradi fatamorgane ...vse tja do dobrega 19. kilometra. No vsaj čisto na koncu , so se nas usmilili in smo se proti cilju spuščali do trga Praça do Comercio. Za odrešilno linijo nas je čakala medalja in SLADOLED , ki nam je malo shladil naša utrujena in razgreta telesca. Rezultati so bili razmeram primerni, vendar smo bili na koncu vsi zadovoljni.

 Potem pa še do kolen v reko Tajo in na zasluženo pivo !

Breda Drašler

Še lani sem bila mnenja, da se takšne preizkušnje ne bom nikoli lotila, zgodaj spomladi pa sem se začela spogledovati z idejo, da poskusim. Kdaj, če ne letos? Spodbudil me je tudi znanec, ki se je prijavil na 42 km. No, on se je premislil, jaz pa ne. Malo pred dogodkom sem bila močno prehlajena, mezinec je bil od udarca še vedno zatečen, po zadnjem sredinem dirkanju se je pojavila še bolečina v kolku. Kljub temu se nisem hotela kar tako predati. Moj cilj je bil priti naokrog, če ne bi šlo, si pa tudi ne bi očitala. Vedela sem, da zmorem, skrbele pa so me bolečine in morebitni krči (do sedaj jih sicer še nikoli nisem doživela). Pri 20. km sem bila še popolnoma sveža, le kolk sem malo čutila sem in tja, pri 25. km me je začelo boleti koleno. Sem si mislila, ti šment, kako zdaj koleno in ne kolk …Do 30. km je bolečina v kolenu popustila, po 35. pa so začele »nažigati« stegenske  mišice in tako vse do konca. Sicer sem preživela brez krčev, pila sem na vseh postojankah, se podprla z nekaj geli. Pri 35. km sem zaužila še magnezij, ki mi ga je Robert prijazno stisnil v roko pred štartom. Hvala! Po 35. km sotrpin, s katerim sva naravnala enak tempo reče, da je to »ena jeba« in ne more več. Odgovorila sem mu, naj neha »take govorit«, da ne zbije še meni morale. Sem rekla, a sva ali nisva … Se je strinjal, da sva iz pravega testa in tako sva drug drugega spodbujala vse do cilja. Dajmo Andrej, še malo … Mojca, ne popuščaj zdaj … Zadnja dva km sta se vlekla v nedogled, bila sta peklenska. Razlog ni bila utrujenost, bolj boleče mišice. Lepo pa je bilo priteči v cilj, ko te vsi spodbujajo, spiker te še poimenuje in napove tvoj skorajšnji prihod v cilj. Večino poti po 20.km so me spodbujali tudi domači na kolesih. Lahko njim …

Naslednja dva dneva: takšnega »musklfibra« ne pomnim od mladih dni. Bolele so me celo roke, pa trup. Po maratonu res vidiš, da pri teku sodelujejo vse mišice. Tretji dan je bilo bolje, četrti že povsem brez bolečin. Tudi sklepi so povsem OK.

Polmaraton ali maraton? Ne vem, kako da po polmaratonu nimam nikoli »musklfibra«. Mogoče ne dam vsega od sebe …Polmaraton je je zame drugače naporna izkušnja kot maraton. Polmaraton je naporen zaradi teka na skrajni meji zmožnosti, maraton pa zaradi dolgotrajnega teka. Morda bi bilo lažje, če bi zastavila hitreje, pa bi manj časa trpela, a ne vem, če bi šlo …

Mislim, da tole ni bil moj zadnji maraton. Vidim tudi, koliko vzdržljivosti sem dobila z dolgimi teki. Priporočam.

Mojca  

Moji spomini segajo daleč nazaj v osnovnošolska leta, ko so me učitelji športa vozili na šolska tekmovanja v krosu. Vedno  so nas opogumljali, da zmoremo, da se je vedno vredno potruditi do konca in nikoli obupati. Seveda pa si moral za dobro uvrstitev veliko dodati tudi sam. V sebi si moral imeti veliko mero borbenosti, vztrajnosti in tekmovalnosti. To je bil zame vedno prav poseben dan. Zaradi velike želje po zmagi se moj dan ni mogel končati drugače, kot da sem se domov vedno vrnila z odličjem. Svoje prvo odličje sem dobila v drugem razredu.

Moja pozna najstniška in zgodnja odrasla leta pa me preplavijo z nepozabni spomini na moja tekmovalna leta v atletiki. Spominjam se ves čas preznojenih oblačil, težko pregaranih kilometrov teka, užitka v svobodi gibanja, uspehov, porazov, in še vedno močne želje po zmagi. V družbi predanega trenerja in isto mislečih deklet smo skupaj dokazovali, da zmoremo več. Bili smo zelo uspešni. V tem obdobju sem nizala odličje za odličjem in dosegla svoje najboljše rezultate.  Moja intenzivno tekmovalna pot je trajala 6 let. Potem je moje življenje obralo povsem običajno pot; dokončanje študija na Fakulteti za šport, služba in družina. Tudi v teh letih sem ostala v stiku s športom in se z njim ukvarjala bolj ali manj konstantno, s krajšimi ali daljšimi obdobji mirovanja, ko ni bilo več prave volje po gibanju in ni bilo pravega izziva. Občutek moči, ki sem ga še vedno čutila v sebi, mi je dajal lažno upanje, da še vedno zmorem brez treninga. Vendar sem kmalu prišla do spoznanja, da se bo potrebno tudi za rekreativna tekmovanja pripraviti. Pri svojih 36. letih sem ponovno bolj resno tekmovala na veteranskih atletskih in rekreativnih tekmovanjih in spet sem bila kar uspešna.

Sledila je poškodba kolena, ki je kar na enkrat spremenila moje življenje. Povzročila je toliko bolečine, predvsem pa pomislekov zakaj se je to zgodilo prav meni. V času rehabilitacije po poškodbi stvari niso potekale tako kot sem si jaz želela. Želela sem čim  hitreje okrevati, hkrati pa me je bilo strah ponovne poškodbe. Nikakor ni bilo pravega napredka in izboljšanja stanja. Ob obremenitvah me je koleno še vedno bolelo in me opozarjalo na poškodbo. Ves čas sem se vrtela v začaranem krogu bolečin in počitka v katerem ni bilo napredka in iz katerega nisem znala izstopiti. Prav tako sem si kar naenkrat želela nadoknaditi vse zamujene priložnosti v teku, vendar je bilo žal prepozno.

Omenjene težave predvsem pa moje delo, ki zahteva od mene dobro telesno pripravo in ponovna želja po teku so me pripeljale v fitnes. Na vadbo moči sem prišla z slabo kondicijsko pripravo in brez moči. V fitnesu sem začela intenzivno trenirati moč v želji, da okrepim koleno. Z trdim, vztrajnim in rednim delom sem napredovala toliko, da bolečin v kolenu skoraj ne čutim več. Končno sem spet pridobila zaupanje v poškodovano koleno, da zmore premagovati enake obremenitve kot zdravo. Vadba na treningu ni lahka, če vztrajaš, se trud povrne. Kmalu sem opazila skoraj vidni napredek v moji splošni moči in vzdržljivosti. Teke sem začela opravljati lažje, moj tekaški korak je postajal močnejši, lahko sem spet hitro tekla, vaje moči pa sem izvajala lahkotno. Močno telo mi je dalo občutek, da težja bremena premikam kot peresa. V treh mesecih obiskovanja treningov moči sem zgradila tako velik napredek v moči, da sem se kot tretja tekmovalka ženske ekipe teka Trojk enakovredno kosala z sotekmovalkama, ki redno trenirata. Bila sem celo najmočnejši člen te ekipe, praktično brez tekaškega treninga. Zasedle smo skupno 2. mesto v kategoriji ženskih Trojk. Napredek v moči je v meni spet prebudil željo po tekmovanjih. Moj cilj v tem letu je premagati polmaratonsko razdaljo s spodobnim rezultatom. Po poškodbi kolena bo to zame prvo tekmovanje na katerega se bom lahko pripravljala kot nekoč. Verjamem, da mi bo trening moči v veliko pomoč. Moč, ki jo spet čutim v sebi, mi daje neizmerno voljo do dela. Še bolj si želim napredovati. Vem tudi, da brez trdega dela ni napredka. Kjer je volja je moč in napredek. Na mojo pobudo sem zbrala prijatelje s katerimi smo nekoč trenirali v upanju, da bomo tudi tokrat dokazali, da še vedno zmoremo več. Treniram tudi zato, da bi v svojih zrelih letih ohranila vitalnost svojega telesa. Predvsem pa si želim preizkušat meje mojih trenutnih zmogljivosti in sposobnosti. Postavljam si postopne cilje po katerih plezam počasi, a vztrajno. Želim si vetra v laseh, hitrega tekaškega koraka in občutka, da letim. Rada bi bila zgled svojim učencem, da bi tudi oni začutili lepoto gibanja, da bi jo vzeli za svojo in jo negovali celo svoje življenje.

Zapisala članica ŠD tek je lek, Mojaca Habič